Predmet_148015 (3)

1. ZNANSTVENE RAZLAGE IN ZNANSTVENE NAPOVEDI

Ciklus 6 + 7

2. CILJ RAZPRAVE

-
-
POJEM RAZLAGE V VSAKDANJEM JEZIKU IN V ZNANOSTI
ZAKAJ JE KRITIČNI RACIONALIZEM POSTAVIL LOGIČNE OSNOVE
ZNANSTVENIH RAZLAG
RAZLIČNI TIPI ZNANSTVENIH RAZLAG
RAZLOGI ZA OBSTOJ RAZLIČNIH TIPOV RAZLAG
NOMOLOŠKO-DEDUKTIVNA RAZLAGA
VERJETNOSTNA RAZLAGA
FUNKCIONALNO-TELEOLOŠKA RAZLAGA
GENETSKA RAZLAGA
LOGIČNI IN SPOZNAVNO-TEORETSKI ELEMENTI ZNANSTVENE
RAZLAGE IN ZNANSTVENE NAPOVEDI
ALI DOBRA ZNANSTVENA NAPOVED NUJNO PREDPOSTAVLJA
DOBRO ZNANSTVENO RAZLAGO IN OBRATNO
ZAKAJ JE ZLASTI TEŽKO NAPOVEDOVANJE DRUŽBENIH POJAVOV

3. UPORABA POJMA RAZLAGE V VSAKDANJEM MIŠLJENJU IN V ZNANOSTI

1.
POJEM RAZLAGE V VSAKDANJEM JEZIKU
Meje med kategorijami »razlaga«, »razumevanje«, »napoved«,
»opis« so v vsakdanjem jeziku v glavnem zabrisane. Omenjene
kategorije se uporabljajo zelo ohlapno. V vskadanji govorici pojem
razlage največkrat uporabljamo ohlapno. Ko govorimo, da smo neko
stvar razložili, potem pri tem mislimo, da smo: (1)neko zadevo zgolj
raztolmačili, (2) da smo nek tekst zgolj interpretirali, (3) da smo s
svojimi mnenji upravičili neko dejanje, itd;
2.
POJEM RAZLAGE V ZNANOSTI
Ko govorimo o kategoriji »razlage« v okviru epistemologije, je treba
biti bolj precizen: pri razlagi mislimo na odgovore na vprašanja, ki
nam jih postavlja empirično gradivo (rezultati opazovanj, merjenj,
itd.). Skušamo najti odgovor na vprašanje, zakaj pod določenimi
pogoji nastopajo določena dejstva kot del splošnih zakonitosti.
Razlage nas učijo, da v znanosti niso pomembna samo vprašanja
»kaj?«, »kje?«, »kdaj?«, temveč tudi vprašanja »zakaj?«.

4. TIPOLOGIJA ZNANSTVENIH RAZLAG

1. POPOLNE (DEDUKTIVNONOMOLOŠKE) RAZLAGE
2.VERJETNOSTNE RAZLAGE
3.TELEOLOŠKO
FUNKCIONALNE RAZLAGE
4. GENETSKO- HISTORIČNE
RAZLAGE
5. ANALOGIJE
6. AD HOC RAZLAGE

5. RAZLIČNI KRITERIJI RAZLIKOVANJA ZNANSTVENIH RAZLAG

1.
PRVI PRISTOP: Upošteva se samo tiste razlage, ki imajo striktno formalnologično zgradbo: npr. jasna logično subsumiranje eksplananduma pod
eksplanans, ki se sestoji iz splošnega zakona in robnega pogoja:
PRIMER: „ V procesih znanstvenega spoznanja imata epistemsko veljavnost samo
nomološko deduktivni in verjetnostno statistični tip razlage. (Carl Hempel in Paul
Oppenheim v “Studies in the Logic of Explanation”)
2.
DRUGI PRISTOP: Upošteva se celotni kontekst, ne samo formalno logična
pravila pri opredelitvi tega, kdaj imamo opravka z znanstveno razlago:
PRIMER: „V znanosti ni strogih formalno logičnih pravil, ki bi nas vodili po točno
določeni poti k znanstvenim odkritjem. Tako kot takih pravil ni v umetnosti. V znanosti
ni mogoče priti do neke skupine tehnik (kot so tehnike merjenja, ki se uporabljajo v
fizikalnih znanostih), ne glede na njen predmet raziskovanja ali pa problem, ki ga
preučuje.“ (Ernest Nagel: The Structure of Scientific Explanation)

6. POPOLNA (NOMOLOŠKO-DEDUKTIVNA) RAZLAGA

PRIMER IZ DRUŽBOSLOVJA
Z1: Če je v neki skupini A socialna izoliranost močnejša kot v grupi B,
potem je tudi stopnja deviantnih oblik obnašanja v skupini A višja kot v
skupini B.
EKSPLANANS
A1: V mestu A je socialna izoliranost večja kot v vasi B.
_____________________________
EKSPLANANDUM: Deviantnost je višja v mestu A kot v vasi B.
PRIMER IZ NARAVOSLOVJA
Z1: Vodna para se na splošno pretvarja v tekočino,
kadar zrak pride v dotik z zadostno hladno površino.
A1: Temperatura kozarca, v katerega sem vlil hladno vodo,
je bila bistveno nižja od temperature zraka.
_________________________
EKSPLANANDUM: Kozarec se je zameglil iz zunanje strani,
ko sem vanj vlil vodo.
EKSPLANANS

7. OSNOVNE ZNAČILNOSTI NOMOLOŠKO DEDUKTIVNE RAZLAGE

1.Deduktivno-nomološki tip razlage je primer subsumiranja, t.j. izpeljevanja
posamičnega dejstva na neko splošno zakonitost. To pomeni, da je to posamezno
dejstvo samo del nekega splošnega vzorca;
2.Deduktivno-nomološki tip razlage nakazuje, kolikor je dan začetni pogoji v
eksplanansu, da je pojav nekega dejstva, na katerega se nanša eksplanandum,
pričakovan oziroma se ga lahko napove, če so nam znani tudi splošni zakoni.
3.Če v okviru nomološke-deduktivne razlage sklepamo, da X po nujnosti povzroči
Y, potem imamo opravka s tipi deduktivno-nomoloških razlag, ki izražajo nek
kavzalni determinizem.
4. Nomološko-deduktivna razlaga je popolna razlaga, ne v tem smislu, da bi
vsebovala vse možne relevantne informacije, temveč v tem smislu, da vsebuje
dovolj informacij, na temelju katerih potem lahko sklepamo iz eksplanansa na
eksplanandum. Na temelju teh zadostnih informacij, si, kolikor imamo jasno
postavljene začetne pogoje in splošne zakone, niti ne moremo zamisliti, da
eksplanandum ne bi sledil iz danega ekspalnansa.

8. VERJETNOSTNA ZNANSTVENA RAZLAGA

EKSPLANANS:
1. ZNANSTVENI ZAKON Z DOLOČENO STATISTIČNO VERJETNOSTJO: zdravilo
(x) v 80 odstotkih uporabe vodi k uspešnemu zdravljenju bolezni (x).
2.ROBNI POGOJ: pacient (P) zbolel za boleznijo (x) in da je dobil zdravila (y).
- - - -- ----------------------EKSPLANANDUM:
Zakaj je zdravljenje bolezni (x) z zdravilom (y) je pripeljalo k ozdravitvi pacienta
(P).

9. GENETSKI (ZGODOVINSKO-NARATIVNI) TIP RAZLAGE

A
a1
a2
an
B
b1
b2
bn
C
c1
c2
cn
...
...
...
...
...
...
...
...
SP LOŠN I
Z A ČETN I
P OGOJI
G E N E Z A
E
X
P
A
L
A
N
D
U
M

10. ANALOGIJA KOT SKICA RAZLAGE

P1: a ima značilnosti P,Q,R,S.
P2: b ima značilnosti P,Q,R.
______________________________
C : b ima torej tudi značilnosti S.

11. TIPOLOGIJA ZNANSTVENIH RAZLAG JE DOLOČENA GLEDE NA MEDSEBOJNO RAZMERJE DVEH KATEGORIJ: „SMOTER “ IN „VZROK“

1. Zagovorniki teze, da kategoriji smotra vzroka nista ločeni in da se za
kategorijo smotra vedno nahaja nek vzrok:
(a) Carl Hempel: možnost, da lahko nek smoter, ki je vezan na prihodnost, in naj
bi potem vplival na današnje stanje stvari, nekaj povsem nelogičnega. Gre za
presežene oblike eshatologije. (Študije o logiki pojasnitev)
(b)Martin Hollis: v svetu sicer naletimo na sisteme oziroma strukture, za katere
se zdi, da je celota več kot vsota ali posledica svojih elementov. Kot da bi za
njihovim delovanjem stal nek višji smoter. Če natančno preučimo delovanje teh
sistemov, se izkaže, da z njihovim delovanjem ne stoji noben višji smoter.
(Filozofija družbenih ved)
2. Zagovorniki teze, da sta kategoriji vzroka in smotra ločeni: potrebno je
kategorijo vzroka in smotra obravnavati kot nekaj ločenega.
Georg Henrik von Wright: Dejanja ljudi vedno razlagamo s pomočjo njihovih
smotrom oziroma namer. Te človeške namere pa niso »vzroki dejanj«, temveč
»smotri dejanj«. V skladu s tem pogledom naj bi pri odgovoru na vprašanje
„Zakaj je subjekt (S) izvršil neko dejanje (D)?“ obstajala velika razlika, če zadevo
obravnavamo v okviru kategorije smotra ali vzroka (Razlaga in razumevanje).

12. ARGUMENTI ZAGOVORNIKOV TEZE, DA NE OBSTAJA RAZLIKA MED KATEGORIJAMA VZROKA IN SMOTRA/NAMENA

1. smiselna je delitev na interne vzroke (se nahajajo pod neposredno
kontrolo akterjev) in eksterne vzroke (se nahjajo zunaj kontrole
akterjev: npr.: naravna katastrofa) človekovih delovanj;
2. Delovanje človeka glede na namen se ne nahaja zunaj modela
„vzročne pojasnitve“: Če posameznk stori neko dejanje (D), da bi
dosegel nek namen (N), potem, potem je to dejanje (D) spodbujeno z
nekim našim trenutnim mentalnim stanjem (M), ne pa s samim
namenom (N). V resnici, če bi si predstavljali takšne namene (N), ki ne
obstajajo, potem sploh ne bi mogli trditi, da imajo takšni nameni
kakršnikoli realni učinek. Zato ne pravimo, da namen sam po sebi (N)
učinkuje na to, da smo storili neko dejanje (D), temveč vzrok dejanju
(D) predstavlja naše trenutno mentalno stanje (M), ki je učinkovalo na
naše delovanje (D):
M.
D in ne:
N
D
(primer iz Mario Bunge: Finding Philosophy in Social Science)

13. ARGUMENTI ZAGOVORNIKOV TEZE, DA STA KATEGORIJI SMOTRA IN VZROKA LOČENI

1. PROBLEM ČASOVNE PRIORITETE
1.1.
1.2.
V relaciji vzrok-učinek se kategorija vzroka vedno nahaja pred učinkom:
Primer: trk krogel v naravi: VZROK
UČINEK
Smoter/razlog je lahko za učinkom.
(Smoter/razlog: logična kategorija: „Delujem z namenom/smotrom…“)
Primer: Razlog, da bi ostal zdrav, me spodbuja k jutranjemu teku.
UČINEK
SMOTE R
2. PROBLEM KONSTANTNE SOODVISNOSTI
2.1. Vzročno-posledična relacija se nanaša na konstantne odnose med pojavi. Ne
samo, da so ti odnosi nespremenljivi, tudi ne obstaja nobena izbira znotraj teh
odnosov. Primer: atom ne more sprejeti odločitve, ali se bo razcepil ali ne. To je
mogoče šele na temelju delovanja nekega tretjega (zunanjega) dejavnika.
2.2. Razlog/smoter: se ne pojavijo nujno sočasno z učinki. Ljudje delujejo na
temelju interpretacij sveta, motivov, želja in omejitev v njihovem okolju.

14. FUNKCIONALNO-TELEOLOŠKE RAZLAGE (1)RAZLAGA DELOVANJA SISTEMOV IN (2) RAZLAGA INDIVIDUALNIH DELOVANJ

FUNKCIJE DELA GLEDE NA
CELOTO (SISTEM)
1. Srce (S) učinkuje na cirkulacijo
krvi (C), pri čemer je C nujni pogoj
za ustrezno funkcioniranje
človeškega organizma (O).
2. Človeški organizem (O) ustrezno
funkcionira.
_________________________
3. Človeški organizem razpolaga s
srcem.
Zakaj imajo ljudje srce? Ker ima
ustrezno funkcijo v človeškem
organizmu. Pri tem tipu pojasnitve se
osredotočamo na delovanje srca, ki
so pomembne za ohranjanje
določenih bioloških aktivnosti.
DELOVANJE POSAMEZNIKA KOT
SREDSTVO ZA DOSEGANJE CILJA
P1 (zakon): Če nek subjekt (x) želi priti
do nekega rezultata (d), in če verjame,
da je neko delovanje (a) sredstvo za
doseganje rezultata (d) pod
določenimi okoliščinami, potem bo
subjekt (x) tako deloval (a).
P2 (začetni pogoj):
1. Janez želi ostati suh (d).
2. Janez verjame, da je nošenje
dežnika (a) sredstvo za doseganje
smotra, t.j. ostati danes suh (d).
______________________
Zaključek: Janez nosi dežnik.

15. LOGIČNI IN SPOZNAVNO-TEORETSKI ELEMENTI ZNANSTVENE RAZLAGE IN ZNANSTVENE NAPOVEDI

A
Logična simetrija, vendar različna
časovna relacija med elementi
razlage in napovedi.
B
A, ergo B
ZNANSTVENA
RAZLAGA
ZNANSTVENA
NAPOVED
odkrivamo
pogojno navzoč
ROBNI POGOJ
odkrivamo
navzoč
2. EKSPLANANDUM
navzoč
odkrivamo
TEORIJA
(ZAKONITOST)
EKSPLANANS

16. ALI DOBRA ZNANSTVENA NAPOVED NUJNO PREDPOSTAVLJA DOBRO ZNANSTVENO RAZLAGO IN OBRATNO, ALI DOBRA ZNANSTVENA RAZLAGA NUJNO VODI V

DOBRO ZNANSTVENO NAPOVED?
1. Imamo dobro znanstveno napoved nekega pojava, ki ga sploh ne znamo razložiti:
Primer: astronomi so že tisočletja pred Newtonovim odkritjem gravitacije natančno
napovedovali vsakokratno povezavo med gibanjem lune in nastopom morskega
plimovanja.
2. Imamo dobro znanstveno razlago nekega pojava, za katerega pa ne moremo dati
nobene adekvatne napovedi: četudi dvoje evolucijskih načel (t.j. načelo, da
posamezniki iste biološke vrste zaradi preživetja in reprodukcije, težijo k večji
prilagojenosti na svoje okolje in t.i. načelo, da se gentske spremembe v bioloških
vrstah pojavljajo slučajno) predstavlja dobro razlago za dogajanja v naravi, nam ne
omogočata nikakršnih napovedi glede prihodnosti.

17. RAZLIKA MED ZNANSTVENIMI NAPOVEDMI TER INTUTIVNIMI NAPOVEDMI IN PREROŠTVI

1. Tipi napovedi:
1.1. pogojna znanstvena napoved
1.2. intuitivna (brezpogojna) napoved
1.3. prerokba (profetstvo)
2 . Hans Abert o psevdo-napovedih v delu
„Theorie und Prognose in Sozialwissenschaften“
, ki so po svoji formalni (sintaktični) strukturi
enake pravim znanstvenim napovedim, četudi
niso to, za kar se izrekajo;

18. ZAKAJ JE ZLASTI TEŽKO NAPOVEDOVANJE POJAVOV (DOGODKOV) V DRUŽBI?

1. Splošni razlogi za še vedno nizko stopnjo uspešnosti
(dolgoročnih) znanstvenih napovedi
2. Specifični pogoji za nizko stopnjo uspešnosti
(dolgoročnih) znanstvenih napovedi:
2.1. Dinamičnost in nestabilnost družbenih pojavov v svetu;
2.2. Fragmentacija družboslovnega (teoretskega) znanja;
2.3. Napovedi o družbeni prihodnosti so odvisne od
pričakovanj ljudi: vloga in značaj samoizpolnjujočih in
samospodbijajočih napovedi;

19. DINAMIČNOST IN NESTABILNOST DRUŽBENIH POJAVOV

Družbeni pojavi v svetu so tako nestabilni, da njihovo
napovedovanje ob še tako popolnem znanju njegovih robnih
pogojev in teoretskem znanju o njih ni mogoče.
1. Primer astronomije: celo na tem področju, kjer veljajo napovedi
kot zelo zanesljive, veljata dve klavzuli: napovedi veljajo ob
predpostavki »rebus sic stantibus« (tako kot stvari zdaj stojijo)
oziroma predpostavki »ceteris paribus« (če vse ostane isto);
2. Primer družboslovja: v družboslovju imamo opravka z
dinamičnimi in nestabilnimi pojavi. Metafora o poti odpadlega
lista iz drevesa kot metafora za ilustracijo dogajanja na
področju družboslovja.

20. FRAGMENTACIJA DRUŽBOSLOVNEGA (TEORETSKEGA) ZNANJA

Odsotnost inter- ali trans-disciplinarnega vedenja zožuje
prognoze na področju družbenih ved na ekstrapolacije
obstoječih trendov v prihodnost. Takšne ekstrapolacije se
obnesejo na kratek, ne pa na dolgi rok. Neredko vodijo k
absurdnim zaključkom glede prihodnje smeri razvoja nekega
družbenega pojava. Če bi znali povezati znanja različnih
področij, bi bilo takšnih napak v prognoziranju manj.

21. NAPOVEDI O DRUŽBENI PRIHODNOSTI SO ODVISNE OD PRIČAKOVANJ LJUDI: SAMOIZPOLNJUJOČE IN SAMOSPODBIJAJOČE NAPOVEDI