Jezikovna kultura. Teorija knjižnega jezika, zvrstnost; jezikovna norma, kodifikacija, raba

1.

JEZIKOVNA KULTURA
TEORIJA KNJIŽNEGA JEZIKA, ZVRSTNOST;
JEZIKOVNA NORMA, KODIFIKACIJA, RABA
(3)
2024/25

2.

a)
A. Breznik (1933): »časnikarji« veliko prepogosto, predvsem pa po nepotrebnem
prevzemajo besede iz srbohrvaščine ter drugih slovanskih in celo romanskih
jezikov, s čimer se odrekajo slovenskemu jeziku in slovenstvu; »časnikarska
beseda /je/ preprazna, ker ni vzeta iz domačega sveta in ne more zbuditi tistih
čustev in misli, ki se drže domače besede«.

3.

b)
B. Borko (1935, Problemi našega jezika): »Mi, ki potrebujemo pismeni
jezik ‘za vsakdanjo rabo’, ne moremo hoditi okrog kmeta in poslušati,
kako govori, saj kmet nima pojma o pojavih, ki nas zanimajo.«
»Čas je že, da se naš jezik nekoliko bolj ustali in poenostavi tam, kjer je
to potrebno. Taka, dejal bi ‘okvirna ustaljenost’, je vedno znak neke
kulturne zrelosti in zaključenosti.”
B. Vodušek (1932/33, Za preureditev nazora o jeziku):
Jezik je diferenciran: na mesto pojmovanja kmečkega jezika kot edinega
veljavnega mora stopiti spoznanje, da si mora »izoblikovati vsaka
socijalna plast našega naroda svoj poseben jezik, ki bo ustrezal /.../
dotičnemu socijalnemu okolju«.

4.

60. leta:
B. Urbančič (1960/61, 1961/62, O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini >
1972: O jezikovni kulturi):
• pri obravnavi knjižnega jezika zavrnil načela skrajnega purizma, ki
je »izraz idejnega konservatizma na področju jezikovne kulture«
• nega knjižnega jezika mora biti znanstveno utemeljena po kriterijih
funkcijske členjenosti jezika, prožne ustaljenosti ter splošne rabe
in primernosti
• knjižni jezik je treba opisati v temeljnih delih: slovarju, slovnici,
pravopisu, pravorečju, slovarju tujk, terminoloških slovarjih in
stilistiki

5.

»Če je jezikovno sredstvo v knjižni praksi splošno sprejeto in zavzema
točno določeno mesto v jezikovnem sistemu, izvršuje dodeljeno funkcijo
in je torej dobro.«
»Če se začne uporabljati beseda (ali jezikovno sredstvo sploh), ki ni v
skladu z duhom jezika, z jezikovnim sistemom, je dolžnost jezikoslovca,
da nastopi takoj in predlaga boljšo. Kadar pa je beseda že v splošni rabi,
kar pomeni, da ne glede na morebitne pomanjkljivosti ima in opravlja
svojo funkcijo v procesu sporazumevanja, je čas za intervencijo minil.«

6.

SP 1962 : SSKJ
SP 1962:
‘če je beseda ali zveza nepotrebna ali nelepa ali v nasprotju z duhom
slovenskega jezika; rajši uporabimo boljši ali bolj domač izraz, ki sledi v
kurzivu’
° ‘še večje besedne ali slogovne spake in najhujše nebodijihtreba; beseda ali
zveza za knjižno rabo ni dovoljena’

7.

SSKJ je “informativno-normativen, to pomeni, da je v njem knjižni jezik
na široko in objektivno predstavljen z vso množico variant in
posebnosti, vendar tako, da je že iz razporeditve gradiva in spremnih
opozoril vidna pomembnost in vrednost obravnavanih jezikovnih prvin”
(SSKJ I 1970: XI).

8.

5 SKLEP
“Jezikoslovci /.../ spremembe v jeziku seveda opazujejo, opisujejo,
razčlenjujejo, iščejo vzroke in kršitve zavračajo, toda če splošna raba le
dovolj dolgo vztraja, bo kaka generacija kršitve sistema verjetno
razumela kot normalne zakonitosti.”
(Müller , 1982, nav. po Verovnik, 2005, str. 111)

9.

LITERATURA
* PODČRTANI DELI SO OBVEZNA ŠTUDIJSKA LITERATURA ZA IZPIT, DRUGO
JE V BRANJE PRIPOROČENA LITERATURA.
Dular, J. (1974). Zvrstnost slovenskega jezika. Seminar slovenskega
jezika, literature in kulture (str. 57 74). Oddelek za slovanske jezike in
književnosti.
Jezikovne travme govorcev slovenščine. (2011). Pogledi 9, 23. april.
http://www.pogledi.si/druzba/jezikovne-travme-govorcev-slovenscine
Kalin Golob, M. (2008). Jezikovnokulturni pristop h knjižni slovenščini.
FDV. 44 73.
Lengar Verovnik, T. (2012). Pravopisna norma proti normam drugih ved
in področij človekovega delovanja, ravnanja. V N. Jakop in H. Dobrovoljc
(ur.), Pravopisna stikanja (str. 17 25). Založba ZRC.

10.

Slovenski pravopis I: pravila. (2001). Založba ZRC, ZRC SAZU. Odstavki
1039 1058.
Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Obzorja. Pogl. Zvrstnost slovenskega
jezika.
Urbančič, B. (1987). O jezikovni kulturi. Delavska enotnost. Str. 26 33.
Verovnik, T. (2005). Sodobni slovenski jezik med rabo, normo in kodifikacijo. V
M. Poler Kovačič in K. Erjavec (ur.), Uvod v novinarske študije (str. 109 133).
FDV.
Vidovič Muha, A. (1994). Strukturalistične prvine v slovenskem jezikoslovju
prve polovice dvajsetega stoletja. Strukturalistične prvine v slovenskem
jezikoslovju prve polovice dvajsetega stoletja: s poudarkom na Voduškovi
razpravi iz leta 1932 (str. 103 114). Znanstveni inštitut FF.