Predmet_143165

1.

STRUKTURA IN
DELOVANJE
Giddens, Anthony. 1998. Structuration theory.
V Conversation with Anthony Giddens, str. 75 –
93. Stanford: Stanford University Press.
Elias, Norbert. 2000. Osnutek teorije civilizacije. V Procesi civiliziranja: drugi
zvezek – Sociogenetske in psihogenetske raziskave, str. 284 – 310.
Ljubljana: Založba *cf.
Uvod v sociologijo 2024-2025, vaje IV.
asist. Domen Žalac

2.

- Rojen: 1938, London, UK
- Izobrazba: Psihologija in sociologija; doktorat na
Cambridgeu
- Kariera:
• Profesor sociologije na LSE
• Direktor LSE (1998–2003)
• Soustanovitelj Polity Press
• Svetovalec Tonyja Blaira (koncept „tretje poti“)
• Baron Giddens (2004)
•Teorija strukturacije:
•Preseganje ločnice makro- in mikro-sociologije
•Strukture omogočajo in hkrati omejujejo delovanje
•Recikličnost praks (institucije kot posledica
ponavljanja praks)
•Refleksivna modernost:
•Moderni subjekti kot aktivni in refleksivni akterji
•Ključna vprašanja: tveganje, identiteta, intima
Anthony Giddens
Pomembna dela
1.The Constitution of Society (1984): Teorija strukturacije
2.Modernity and Self-Identity (1991): Identiteta in modernost
3.The Transformation of Intimacy (1992): Intimnost in
družbene spremembe
4.New Rules of Sociological Method (1976): Redefinicija
sociologije

3.

Strukturacija: dinamika
delovanja in strukture
"Struktura ni samo omejitev, temveč
omogoča delovanje, saj zagotavlja
pravila in vire, ki jih posamezniki
uporabljajo."
Kot v jeziku - slovnica omogoča
govorjenje, a govorniki hkrati
reproducirajo in spreminjajo
slovnico."
Giddens :Teorija strukturacije povezuje strukturo in delovanje, pri čemer so
te vzajemno soodvisne. "Struktura ni samo omejitev, temveč omogoča
delovanje, saj zagotavlja pravila in vire, ki jih posamezniki uporabljajo."
Rekurzivnost praks → prakse niso zgolj rezultat struktur, temveč jih tudi
reproducirajo.
Kritika objektivizma: Zavrnitev struktur kot fiksnih ali vseobsegajočih
"Strukture obstajajo le kot 'strukturne
lastnosti' v družbenih praksah, ki jih je
treba neprestano obnavljati."
(podobno Bourdieujevemu konstruktivističnemu strukturalizmu)
Pojmovanje 'vednosti' akterja: Refleksivnost akterjev v sodobnih družbah
omogoča razumevanje in spreminjanje pravil.
"Akterji razumejo pravila in omejitve
ter delujejo znotraj njih ali jih
preoblikujejo."

4.

Povezava med socialnimi
strukturami in potencialom
za delovanje
"Struktura ni statična entiteta,
temveč je prisotna v in skozi
aktivnosti akterjev."
- Socialne strukture: Vidne v obliki ponavljajočih se
"Akterji nenehno reflektirajo o
svojih dejavnostih, vendar pogosto
delujejo na ravni praktične zavesti."
- Potencial za delovanje (agency):
"Institucije so stabilizirane oblike
družbenih praks, ki jih ohranja
ponavljanje v času."
- Družba kot aktivni tok življenja:
praks in institucionaliziranih vzorcev.
• Inherentno posamezniku ali posameznici, ki
ima refleksijo in zavest o svojem delovanju.
• Sestavljena iz kompleksa ponavljajočih se
praks (rekurzivnost).
• Formiranje institucij
omogoča regularnost in reguliranost družbenega
življenja.

5.

Nepredvidene posledice, dvoplastnost strukture, časovno-prostorska distanciacija.
Kako posameznik presega omejitve strukture?
Nenameravane
posledice in
dvoplastnost delovanja
Kateri so primeri nenameravanih posledic delovanja v vsakdanjem življenju?
Dva izvora strukturnih učinkov:
1. Regularnost tradicij: Ponavljajoče se vzorce je težko preseči.
Dvoplastnost strukture:
2. Nepričakovane posledice: Spremembe se pogosto zgodijo nenamerno.
Omogočanje: Strukture ponujajo
možnosti za delovanje.
Možnost sprememb?:
Omejevanje: Strukture hkrati
omejujejo posameznika.
Dvoplastnost delovanja:
Med fiksnostjo (rutina, tradicija) in
spremembami (inovacije, upor)
Akterji lahko delujejo "drugače", vendar so vedno vpeti v časovne in prostorske okvirje.
Tok družbenega življenja: Časovno-prostorska distanciacija omogoča globalne povezave.
Struktura, delovanje in moč:
Strukture omogočajo distribucijo moči, ki je pogosto neenakomerno razporejena.
Distribucija odločitev in izbire: Kdo odloča in kdo ima dostop do virov.
-
Motivi in interesi akterjev:
Osebne želje, interesi in širši družbeni motivi so pogosto v konfliktu.
"Motivi niso povsem individualni, temveč jih oblikujejo družbene strukture."

6.

Digitalna komunikacija in družbena omrežja
- Digitalna komunikacija: Sodobne platforme omogočajo hitro izmenjavo
informacij.
- Družbena omrežja: Platforme, kot so Facebook, X in Instagram, povezujejo
milijarde uporabnikov.
Struktura digitalnih platform
-
Algoritmi: Določajo, katere vsebine so prikazane uporabnikom.
-
Pravila uporabe: Določajo dovoljeno vedenje na platformah.
Aktivnost
Povprečno število tvitov in ritvitov na uporabnika, ustvarjenih
skozi čas glede na skupino:
Delovanje uporabnikov
-
Ustvarjanje vsebin: Uporabniki aktivno prispevajo k vsebini platform.
-
Interakcija: Všečkanje, deljenje, komentiranje oblikujejo izkušnjo drugih.
Nenamerne posledice digitalne komunikacije
-
Širjenje dezinformacij: Lažne novice se širijo hitreje kot resnične.
-
Informacijski mehurčki: Uporabniki so izpostavljeni vsebinam, ki potrjujejo njihove poglede.
Vir: https://brigade.djnd.si/makro

7.

Norbert Elias
• Rojen: 1897 – Umrl: 1990
• Državljanstvo: Nemško (kasneje britansko)
• Izobrazba: Študij filozofije, psihologije in medicine
• Doktorat iz filozofije (Idea and the Individual, 1924)
• Kasneje se osredotoči na sociologijo zaradi pomanjkanja
družbenega aspekta v filozofiji
Prispevki k sociologiji
1.Civilizacijski proces:
• Razvoj nadzora nad človeškim vedenjem
skozi zgodovino
• Povezanost družbenih struktur z notranjimi
psihološkimi procesi
2.Proces individualizacije:
• Pojav posameznika kot avtonomnega
akterja v moderni družbi
3.Samokontrola:
• Družbeni nadzor se seli z zunanjih institucij
v posameznikovo notranjost

8.

Teorija
civilizacije
-
Proces civiliziranja:
Zgodovina dispozicij emocij in samokontrole posameznikov.
„Posameznik je bil prisiljen, da uravnava svoje vedenje čedalje bolj
diferencirano, enakomerno in stabilno.“ (Elias)
Civilizacijski proces kot „nenačrtovan, vendar ne brez inherentnega reda.“
(Elias)
-
Družbene spremembe:
Diferenciacija delitve dela → primer Durkheimove teze o organski solidarnosti.
Spontanost vedenja prehaja v samokontrolo.
Reorganizacija družbenega tkiva: pacificirani prostori in stabilnejši centralni
organi.
-
Vprašanje družbenih zakonitosti:
Prehod od „zakona narave“ k „zakonu duha.“
„Občutek privolitve“ kot retrospektivni smisel družbenih sprememb.
-
Razlike med sloji:
Viteški sloj → fokus na zunanji prisili.
Sloj dvorjanov → prehod k notranji disciplini in refleksivnosti.
Stabilnejša hierarhija in koordinacija družbenih odnosov.

9.

Družbene spremembe in preoblikovanje:
Potek
civilizacijskega
procesa
Makro in mikro ravni nadzora:
1. Makro nivo:
1.
Politične, družbene in ekonomske strukture.
2.
Institucionalne oblike nadzora (npr. država, zakon).
2. Mikro nivo:
1.
Psihološke in emocionalne dispozicije posameznika.
2.
Refleksivnost in notranja disciplina.
• Diferenciacija družbenih funkcij in delitve dela:
• Nastanek absolutistične države:
• Fevdaliziranje družbenih odnosov.
• Konkurenčna razmerja in monopol moči.
• Vzajemna odvisnost vodi k „uglaševanju
vedenja.“
• Reorganizacija družbenega tkiva:
• Stabilnejši centralni organi in monopolne
institucije.
• Pacificirani prostori kot osnova za oblikovanje
samokontrole.

10.

1. Proces civiliziranja in regulacija vedenja:
Proces civiliziranja
in regulacija
vedenja –
Spreminjanje
prehranskih navad
skozi čas
-
Spremembe v prehranjevalnih navadah: od javnega,
neurejenega uživanja hrane do zasebnega, reguliranega
prehranjevanja.
-
Srednji vek (pred 500 leti): skupna miza, uživanje hrane z
rokami, brez posebnih pravil (primitivna oblika).
-
16. stoletje: prvi poskusi pravil bontona (npr. uporaba nožev za
delitev hrane).
-
18. stoletje: pojav pribora za osebno uporabo, poudarek na
higieni in eleganci.
-
19. stoletje: regulacija prehranjevalnega vedenja postane
osrednji del vzgoje in družbenega statusa.
2. Razvoj regulacije prehranjevanja:
-
Povezan s procesi družbene diferenciacije in naraščajočo
pomembnostjo uglaševanja vedenja.
-
Elias: „Proces civiliziranja je nenačrtovan, vendar vključuje
red in disciplino, ki sta rezultat zgodovinskih sprememb.“
3. Praktičen vidik:
-
Danes: Uporaba pribora, pravila bontona (npr. katere vilice za
katero jed).
-
Civilizacijski proces spremeni prvotno neurejeno prehranjevanje
v močno strukturiran in simbolno pomemben akt.

11.

Proces civiliziranja
in regulacija
vedenja, prim.
kopalnih navad
Razvoj kopalnih navad skozi čas
-
Srednji vek:
-
Kopanje je bilo v srednjeveških družbah pogosto javno dejanje, ki se je odvijalo v skupnih
kopališčih, kjer so bili moški in ženske pogosto ločeni le simbolično ali sploh ne. Javno
kopanje je bilo v 12. in 13. stoletju široko sprejeto, vendar je bilo tudi povezano z moralno
skrbjo in kritikami.
Poudarek: Odsotnost zadrege glede golote v javnem prostoru; manjkajoča regulacija
zasebnosti.
-
16. stoletje:
-
Z uvedbo strožjih religioznih norm, zlasti v času reformacije, je javno kopanje začelo
izginjati. Ideja o goloti kot sramotni se je razširila, kar je povzročilo prehod kopalnih navad
v bolj zasebno sfero.
Poudarek: Začetki regulacije, povezanih z intimnostjo in zasebnostjo.
-
18. stoletje:
-
Kopalnica kot poseben prostor za osebno higieno se je začela pojavljati v bogatejših
gospodinjstvih. Stroga ločnica med javnim in zasebnim je bila uveljavljena, golota pa je
postala še bolj tabuizirana.
Poudarek: Krepitev ideje o individualni higieni in vzpostavljanje kopalnice kot prostora
zasebnosti.
-
20. stoletje:
-
Kopalne navade so postale del vsakodnevne rutine, s poudarkom na individualni higieni,
kar odraža nadaljnjo civilizacijo in samokontrolo posameznikov. Kopalnica je postala
standarden del domačega prostora, dostopna vsem slojem družbe.
Poudarek: Popolna privatizacija kopalnih navad in občutljivost do golote.